Pecina pod kalom (it. pocala)
Pecina pod kalom pri Nabre`ini se nahaja zahodno od železniške proge, na vzhodnem robu male doline, nedalec od steze, ki se vije med Nabrežino in Šempolajem, takoj po železniškem viaduktu. Jama se nahaja približno 1200 metrov v zracni dolžini v severo-severo zahodni smeri , ki se širi od nabrežinske cerkve sv. Roka.
Votlina nedvomno predstavlja za italijansko prazgodovino eno najpomembnejših najdbišc. Prva raziskovanja je izvedel Moser leta 1898; njegovi zapiski v zvezi s tem pa so se porazgubili. Prvi gotovi (in ohranjeni) podatki so iz Marchesettijevih raziskovanj v letih 1904-1907, ki je v jami odkril ostanke številnih razlicnih živali, in sicer levov, leopardov, hijen, bizonov, severnih jelenov (edini primer v Italiji),.... Jama pa je znana predvsem zaradi številnih (približno tisocih) najdenih primerkov jamskega medveda (Ursus spelaeus), ki sta jih po Marchesttiju odkrila še Neumann (1907-14) in Battaglia (1926-29).
V Pecini pod kalom so arheologi odkrili tudi prtibližno dvajset kremenastih in vec košcenih orodij, ki predstavljajo primerek prvih rocno izdelanih orodij srednjega paleolitika na Krasu. Slednji obenem pricajo o prisotnosti neandertalca tudi na tem obmocju.
V letih 1951-55 je društvo CGEB med raziskovanji odkrilo le še dodatne kosti jamskega medveda.