Comune di Duino Aurisina | Občina Devin Nabrežina

Iskanje


< vai al contenuto centrale




Geomorfološka pot

Kras je edinstveno okolje, ki ga večkrat označujejo s stereotipnimi definicijami, ki ga vsekakor zaznamujejo, hkrati pa banalizirajo njegove posebnosti.
Kras je planota, ki se dviga nad Trstom. Razprostira se na površini 400 m2, njegova glavna os pa teče od jugovzhoda proti severozahodu s strmimi pobočji, v njegovi notranjosti pa prevladujejo 
 enakomernejše vzpetine in položnejša območja. Kras na jugozahodu omejuje Tržaški zaliv, na severozahodu vzhodna furlanska nižina in reka Soča, na severovzhodu njen pritok, Vipava, na jugovzhodu pa Čičarijsko hribovje.

Številna območja, prekrita z belim apnencem dajejo kraškemu okolju poseben videz.
Sedanja morfologija planote je rezultat temeljitega in dolgoletnega izpiranja in razjedanja, ki ju povzročajo padavine in različna stopnja intenzivnosti kraških pojavov na površinskem skalovju. Izmenjujejo se torej območja intenzivnih in manj intenzivnih kraških pojavov, medtem ko so območja brez kraških pojavov izredno redka.
Vzpetine predstavljajo v glavnem hrbti, ločeni z nižjimi pobočji z višinsko razliko nekaj sto metrov glede na dolinsko dno. Doline, ki jim pravimo vrtače, so ponavadi nastale zaradi topljenja apnencev, ne pa zaradi pretoka vodotokov, in imajo ponavadi ozko dno. Te doline so zelo številne in so večkrat prekrite z jerovico (ilovko, rdečo kraško prstjo), kar izrazito razgiba položnejše predele. Imamo tudi udornice, to so kraške doline, ki so nastale zaradi udora jamskega stropa.
Kar zadeva kraško hidrologijo, ki je ena od najpomembnejših okoljskih elementov, gre omeniti vse podzemne pojave vodne erozije, ki povzročajo edinstvene kraške pojave v celem svetu: jame, pečine, rove, jezera, izvire ponikalnic, uvale, polja, škraplje, žlebove in korita, brezna, ponore in požiralnike.

Zaradi velikega pomena za celotno območje velja omeniti Škocjan, ki je zunaj občine Devin-Nabrežina, čeprav ni od nje preveč oddaljen; gre za enega izmed najlepših podzemnih sistemov, kjer med globokimi udornicami in ozkimi grapami Timava ponikne v kraške globine in nato preteče nekaj kilometrov po širokih rovih.

Kar zadeva geološke značilnosti podzemne plasti, glede na praktične učinke razlikujemo tri večje litološke skupine: apnence, več ali manj dolomitske apnence in peščeno-lapornate fliše. Apnenec je najbolj razširjena kamnina na našem območju in se pojavlja z veliko kontinuiteto skoraj na vsem kraškem območju (preko 75%), ponavadi je kompakten in ima različne starosti (pred 100 do 400 milijoni let), z večjo ali manjšo vsebnostjo fosilov, bele ali temno sive barve.
Dolomitski apnenci in dolomiti so manj podvrženi zakraševanju in se pojavljajo v ožjem pasu med Mavhinjami in Sežano. Le-ti ustvarjajo prstno-drobirska tla, z redkimi površinskimi kamninskimi pojavi.
Flišna območja, ki niso kraškega izvora in za katera je značilno tesno izmenjavanje feldspatskega kremenastega laporja in peščenjaka, so zelo redka (približno 15%).

Obisk območja svetujemo izvedencem in oboževalcem arheologije, geologije, jamarstva, gorništva, a tudi ljubiteljem kulturnega turizma (slow poti).
Za zgodovinske in arheološke poglobitve in podrobnejše informacije o pojavih "
podzemnega krasa" ter o najznamenitejših jamah na svetu (nekatere so odprte za javnost, druge pa so pomembne samo iz jamarskih in znanstvenih razlogov) svetujemo obiskovalcem, naj si ogledajo tematske razdelke na spletni strani.